6320 Portorož
Villa Mila
Mislinja. Majhen kraj na Koroškem, ki ga marsikdo preprosto obide, nevede, da se tam skriva nekaj, kar na večjih turističnih točkah že davno izgubljamo – tišina. Prostor. Pristnost.
Ko sem prvič stopila iz avta sredi te doline, me je najprej presenetila svežina zraka. In potem zvok reke, ptičev, pa krave v daljavi. In nobenega hrupa. Samo… vse to. Mislinja je prostor za vdih.
Mislinja leži med Slovenj Gradcem in Vitanjem, v zavetju Pohorja in bližini Karavank, ob reki, ki je kraju tudi dala ime. Ni glamurozna, ni na naslovnici turističnih brošur – ampak ravno zato je tako vabljiva.
Je izhodišče za več kot 30 pohodnih poti – in čeprav sem večino prehodila z zemljevidom v žepu, me je najlepša vodila kar po spominu: pot čez Mislinjski graben do starih kmetij, kjer čas teče drugače. Malo počasneje. Pa to sploh ni slabo.
In za tiste, ki imajo raje asfalt kot gozdne poti – tu je kolesarska pot Mislinja–Slovenj Gradec, idealna za družine, ker je ravna, varna in obdana s pokrajino, ki te tiho prepriča, da upočasniš.
V kraju stoji zanimiv muzej ozkotirne železnice, ki čuva spomin na čas, ko je med Dravogradom in Velenjem peljal vlak. Danes po tem delu še vozi turistični vlak, bolj simbolično, ampak za otroke je to čista zmaga.
Nad vasjo pa kraljuje cerkev sv. Lenarta, preprosta, kamnita, in s takim razgledom, da te zagrabi želja po stari razglednici. Tam gor je tudi najboljši kraj za klepet z domačini – če imaš srečo, dobiš zraven še zgodbo o škratu iz Mislinjskega grabna. Resno. Pravijo, da ponoči še vedno kuka izpod mahu.
Zima tu pomeni sneg in bližnje smučišče Kope, le 20 minut stran. Poleti pa je zgodba čisto drugačna – kampiranje v naravi, sprehodi z nahrbtnikom in termovko, pikniki ob reki ali pa samo posedanje s knjigo na leseni klopci sredi gozda.
Če pa rabiš malo adrenalina: skoči do Ribnice na Pohorju, kjer imajo zipline, gorska kolesa in adrenalinske poti. Ne moreš zgrešiti – tabla z napisom »pogum tukaj zavije levo« je skoraj preveč resnična.
Ena najlepših stvari pri majhnih krajih je, da ne komplicirajo pri hrani. Tukaj še vedno dobiš joto, žgance, koroške krapce in resen kozarec domače »šnopčke«. Tisti pravi, ki malo zapeče, ampak te ogreje točno tam, kjer mora.
Gostoljubje je tukaj nekaj vsakdanjega, ne strategija. In to se občuti. Ne boš dobil jedilnika na tablici, ampak bolj verjetno kar vprašanje: »Kaj bi pa danes jedli, da vas pogreje?« In potem pač zaupaš.
Če si že tukaj, ne greš mimo Slovenj Gradca. Njegovo staro mestno jedro je idealno za pozno popoldansko kavo. Galerija likovne umetnosti v njem pa zna biti presenečenje tudi za tiste, ki imajo običajno raje sprehode kot umetnost.
Malo bolj vzhodno je Vitanje, kjer te čaka presenetljivo futuristični Center Noordung – vesolje v središču narave. Neverjeten kontrast.
Ker si jo lahko privošči vsak. Ker je ravno prav divja, ravno prav domača. Ker ne pričakuje ničesar od tebe, razen da prideš. In ker te morda ravno tukaj prvič po dolgem času ne bo grizla misel, da moraš še nekaj narediti, še kam iti, še nekaj “uloviti”.
Ne. Tukaj si že.
“Najboljši kraji niso vedno tisti, ki jih iščemo. Včasih so tisti, ki nas najdejo.”
Morda te najde Mislinja. Samo dovoli ji.
